image

Podcast (»poddaja«) je serija medijskih datotek, ki so bile nekoč izključno zvočne, zadnje čase pa so vedno pogostejše tudi video datoteke, v katerih poslušalcem sporočate, kar imate pač povedati. Izhajajo v nadaljevanjih v posebnih spletnih strežnikih, na spletnih straneh ali v blogih, kjer se je mogoče nanje tudi naročiti prek protokola RSS. Tako se nova vsebina samodejno prenese v uporabnikov računalnik ali medijski predvajalnik. Da bi to delovalo, seveda potrebujete posebno programsko opremo, imenovano »podcatcher«. Program občasno preverja vam zanimive povezave za novimi nadaljevanji in jih prenese za poslušanje ali ogled. Zvočne datoteke so v glavnem v formatu MP3 ali Ogg Vorbis.

NI GA IZUMIL APPLE …
Čeprav se je tak način objavljanja idej odvijal že v času med 1998−2001, se kot »resen« začetek podcasta računa leto 2004, ko se je zadeva razmahnila in dobila tudi sedanje ime. Prvo omembo tega imena pripisujejo Benu Hammersleyju, ki je v članku v časopisu Guardian povzel predlagana imena za nov priljubljen medij, med drugim tudi to. Ime je skovanka iz takrat nove Applove naprave iPod in besede broadcasting (oddajanje).

Ime je nemalo zavajajoče, saj za poslušanje podcastov takšna naprava sploh ni potrebna. Potreben je računalnik. Ker pa je iPod kot naprava za predvajanje zvočnih datotek v povezavi s strežnikom iTunes, kjer je mogoče najti tudi podcaste in se nanje preprosto naročiti, se je ime hitro prijelo. Apple je zaščitil ime iPod in prepovedal uporabo vseh imen, ki bi vsebovala ta del, kar je uničilo precej programske opreme s tovrstnimi imeni. Oziroma so morali zamenjati imena in zdaj niso tako prepoznavno povezana s podcasti.

Istočasno so se uporabnikom predstavili kot dobrotniki, ki ne bodo zaščitili imena podcast kot imena novega medija, čeprav za to ne bi imeli nobene osnove ali pravice. Ampak to dejstvo seveda nikogar ni prav hudo motilo in dandanes nekateri omenjajo Apple ko izumitelja podcasta. Že leta 2005 pa je Apple vdelal v iTunes tudi neposredno podporo podcastu in predstavil svojo ikono za nov medij:

Ker se je s tem povečala udobnost, sta se povečala tudi uporaba in uspeh tega medija. No, dovolj o prerekanju, nadaljujmo z razvojem medija.

Zaradi potrebe po gostitelju za zvočne datoteke in s tem povezanimi stroški so se hitro pojavile komune, ki so tematsko povezovale vse, ki so objavljali podcaste – te so poimenovali »podcasterji«. Tako so olajšali objavljanje in prav tako iskanje podcastov z določeno tematiko. Ker so uporabniki, poslušalci podcastov lažje našli primerne vsebine, je narasla tudi uporaba. z njo seveda ponudba in začaran krog se je začel vedno hitreje vrteti.

V razmišljanju, kako bi čim lažje izdelali in objavili podcast, so »izumili« tudi phonecast. Se pravi, priprava in objava podcastov kar s telefonom. Te naprave imajo mikrofon, snemalni sistem oziroma program so zamenjali s storitvijo snemanja pogovorov ali sporočil, ki so jih ponujali ponudniki telefonskih storitev. Uporabniki so potem poklicali določeno telefonsko številko in poslušali tako shranjen prispevek. Pozneje so tako shranjevali posnetke kar na spletne strani, kar je omogočilo poslušanje tudi z računalnikom.

Tudi v novejšem času je zadeva še kako živa. Podcaste uporabljajo tiskani mediji, televizijske hiše, podjetja, posamezniki, organizacije … pač vsi, ki želijo kaj deliti z določenim krogom poslušalcev. Čeprav se vedno bolj pojavlja v podcastu tudi video, pa se bomo v tem članku opisali, kako se lotiti svojega podcasta na klasičen način, torej kot zvočno datoteko.